DNEVNIK

:: Vračanje telesu, Men's Health, avgust 2009

:: Vsaka šola nekaj stane, Men's Health, julij 2009

:: Magdeburg, Men's Health, junij 2009

:: Strahovi, Men's Health, maj 2009

:: Boks kot rekreacija, Men's Health, april 2009

:: Mentalni del treninga, Men's Health, marec 2009

:: Boj s kilogrami Men's Health, februar 2009

:: Nasvidenje, Don King Men's Health, januar 2009

:: Ničkolikokrat so me že vprašali, zakaj ravno boks Men's Health, december 2008

:: Domača publika je kot čarobni napoj Šport, julij 2008
:: V pričakovanju prve runde Šport, junij 2008

:: Poškodba, skrbi in neprespane noči Šport, maj 2008

________________________________________________________________________________________________________________________

:: Vračanje telesu

Men's Health, avgust 2009

Ker je sezona naporna in intenzivna, se vsakič posebej razveselim dopusta oziroma počitnic. In kaj v tem času počnem? Predvsem vračam telesu tisto, kar sem mu s treningi, dieto in pripravami pred tem vzel. Tudi telo namreč potrebuje sprostitev, neke vrste razvajanje in rehabilitacijo.
Pomembno je predvsem, da se dobro počutim, zaradi česar se v »mrtvi« sezoni ne oziram preveč na izbor hrane ali pijače, česar seveda ne morem reči v času aktivne sezone. Velikokrat jem celo preveč, ampak v tem se prav dobro počutim, tako pa mi pravi tudi telo, ki čuti, kaj si želi in kaj potrebuje.
Ima pa »sprostitveni del« sezone tudi negativen vidik: ko se telo docela umiri, začnem čutiti bolečine, ki me med sezono sicer nikdar ne mučijo. Govorim predvsem o sklepih in tistih točkah na telesu, ki so najbolj obremenjene. Tudi zaradi tega se izogibam, da bi se »brezdelju« v celoti prepustil in postal povsem pasiven. Zato tudi na morju tečem vsaj vsak drug dan. Včasih grem tudi na fitnes, konstantno pa opravljam tudi mentalne vaje.
Pravzaprav si »odklopa« v celoti niti ne morem privoščiti, saj moja sezona ni determinirana na določen dan. Lahko se zgodi, da borba pride tudi v t.i. dopustniškem času, tako da moram biti vedno v takšnem stanju pripravljenosti, ki mi omogoča, da se v polno formo vrnem v približno mesecu dni.
Tudi zaradi tega priprave začnem vedno z 20- ali 30-odstotno pripravljenostjo, saj si enostavno ne smem dovoliti, da bi moral vse telesne funkcije vzpostavljati od vsega začetka. Za to bi porabil preveč časa in energije.
Za konec pa bi rad omenil še eno stvar, ki me zelo sprošča. To je jahanje konja. Ni lepšega občutka kot jahati in z naravo vzpostaviti pristen stik. Tudi zato sem si kupil svojega konjička, ki je zdaj star leto in pol. Kako lepa žival!

________________________________________________________________________________________________________________________

 

:: Vsaka šola nekaj stane

Men's Health, julij 2009

Od trenutka, ko sem izvedel za borbo oziroma nasprotnika – Argentinca Jorgeja Daniela Mirando, se mi je v glavi zavrtel film najine medsebojne borbe izpred dveh let, ki se je zaradi moje poškodbe (Argentinec me je z glavo zadel nad oko, zaradi prevelike rane pa je sodnik dvoboj prekinil) končala predčasno. Tudi tokrat sem se spraševal, če se lahko zgodi kaj podobnega, a nekako sem verjel, da tokrat gledalci ne bodo ostali prikrajšani ter da bom dokazal – med drugim tudi samemu sebi –, da sem boljši nasprotnik in da bi moral slaviti že leta 2007.
Pa vendar sem celotne priprave na borbo nekoliko prilagodil tako, da sem imel vseskozi v mislih možnost, da se kaj podobnega zopet lahko pripeti. Tako so se »obnašali« tudi sparing partnerji, ki so Mirando in njegovo taktiko, obnašanje in gibanje, odlično posnemali. Opravil sem veliko število takšnih pripravljalnih borb, ki so trajali tudi deset rund. Sparing partnerji so se vsakih nekaj rund izmenjavali, da so delovali bolj sveže, sam pa sem imel na takšen način najboljšo pripravo na dvoboj.

Vedel sem, da sem dobro pripravljen, pravzaprav bi bilo težko bolje, zaradi česar sem bil pred borbo stabilen tudi psihično. Vendarle pa sem bil v ringu oziroma na začetku borbe z Mirando nekoliko presenečen, da sem ga takoj »začutil« in našel ustrezno distanco – kajpak, misel na poškodbo me ni zapustila.
Edini slab trenutek v borbi pa je bila poškodba leve roke, zaradi česar sem od četrte runde naprej levico uporabljal bolj pavšalno. Najhuje je bilo, ker me je spet doletela poškodba in misel na dogodke izpred dveh let. A na srečo smo trenutnemu stanju dobro prilagodili taktiko, konec pa je znan: nasprotnik je padel le nekaj sekund pred zadnjim gongom, čeprav sem prepričan, da bi se to lahko zgodilo že prej, če se ne bi zgodila tista poškodba roke.
Priznam, na koncu sem bil precej izmučen – utrujal me je nasprotnik, žarometi v dvorani in zrak, a, kot vedno, sem imel na svoji strani čudovito publiko, ki mi je pomagala do uspeha. Če sedaj potegnem črto nad vsem skupaj, moram reči, da se v vsaki borbi najdeš nekaj novega in se česa novega naučiš. Tokrat lahko gotovo izpostavim dejstvo, da človek v sebi vedno lahko najde dodatno energijo, vedno obstajajo rezerve. A do njih je mogoče priti zgolj v primeru, da verjameš v svoje sposobnosti – to je ključ in možnost uspeha.

________________________________________________________________________________________________________________________

:: Magdeburg

Men's Health, junij 2009

V zadnjih letih sem razpet med Slovenijo oziroma domačim Ptujem in nemškim Magdeburgom, svojo pripravljalno bazo. Zadnje dve leti sem v Nemčiji sicer nekoliko manj, prej sem pa v tem vzhodnonemškem mestu preživel kar dve tretjini leta.
Magdeburg je zanimivo mestece, na trenutke pa je še vedno mogoče najti ostanke zgodovine, ki spominjajo na čase za »železno zaveso«. Zdaj je mesto že povsem modernizirano, všeč pa mi je predvsem, da je manjše in tudi dobro prehodno.
Poleg tega, da povsem poznam to mesto, prav tako cesto med mojim Ptujem in Magdeburgom – približno tisočkilometrsko pot sem najhitreje prevozil v slabih osmih urah, zgodilo pa se je že, da sem zaradi zgoščenega prometa na cesti ostal že več kot polovico dneva.
Moje življenje v Nemčiji je sicer podrejeno predvsem treningu oziroma pripravi na dvoboje. Tu imam stanovanje – na začetku sem bil nastanjen v hotelu –, ki je nadvse primerno tudi za moje majhne otroke: nahaja se v prvem stanovanju, soseska pa je precej zelena. Veliko mi pomeni, da je večinoma z menoj tudi družina. Vedno sicer ne gre, ker ima žena službene obveznosti, a kadar le utegnejo, so ob meni, kar me navdaja s posebno energijo.
Bolj dolgočasno je, ko jih ni ob meni. Z ostalimi boksarji se izven telovadnice ne družim veliko, saj imajo svoje obveznosti in družine. Še največ časa tako preživim v družbi prijateljev iz Bosne, ki imajo v Magdeburgu restavracijo. Prav prijetno je, ko se sredi Nemčije pogovarjamo v nam bližjem jeziku, čeprav tudi z nemščino nimam več nikakršnih težav.
Včasih sem se precej družil tudi z našim rokometašem Renatom Vugrincem, ki prav tako kot jaz, prihaja iz okolice Ptuja. Pogostokrat sem obiskoval tudi tekme tamkajšnjega rokometnega kluba, zaradi napornega urnika obeh, je bilo druženje sicer omejeno, a ko je bil le čas, sva se dobila.
No, za konec še bežna primerjava med Magdeburgom in Slovenijo: mesto gre v korak s časom in mi je všeč, toda nikoli ga ne bi zamenjal za katerikoli del naše dežele.  

________________________________________________________________________________________________________________________

:: Strahovi

Men's Health, maj 2009

Zadnjič sem povsem spontano razmišljal o strahu in se nezavedno spraševal, česa se pravzaprav bojim. Ker prihajam iz boksa, bi morda pomislili, da pri meni strah v večini izhaja iz športa, a v resnici temu ni tako. Že res, da pred borbo razmišljaš o marsičem, a to so bolj pomisleki in trenutki negotovosti kot pa resničen strah. A pojdimo lepo po vrsti…
Pred začetkom dvoboja sta samozavest in razum tista, ki morata prevladati nad vsem ostalim, tudi strahovi, ki jih v bistvu ni ali pa si tega nočem priznati. Vendarle pa hote ali nehote povečano in intenzivneje razmišljam o nezaželenem scenariju – poškodbi, porazu, slabem dnevu in podobnih »črnih« stvareh. Zaradi tega je izredno pomembna mentalna vadba in usmeritev misli v bolj pestre stvari, čeprav, priznam, vedno ostaja košček stvari in misli, ki ti ne dajo miru.  
Za razliko od priprav na dvoboj, je v ringu zgodba povsem drugačna. Časa za strah pravzaprav ni, delček sekunde, v katerem se je potrebno včasih odločiti, tega enostavno ne dopušča. Ko se znajdem v škripcih, razmišljam o tem, kako se bom rešil, kakšno je moje protiorožje. Tudi če bi pred borbo v ring prišel s prevelikimi pomisleki ali strahovi, se borba bržčas ne bi končala po mojih željah, torej z zmago.
V zasebnem življenju pa je vse skupaj obrnjeno na glavo. Najbolj se že od otroštva bojim zobozdravnika! Joj, pred vsakim obiskom zobozdravnika javkam in se posebej pripravljam. Prav tako se bojim injekcij, čeprav sem prejel že nešteto »vbodov«. Prav nelagodno je, ko mi ob testiranju iz uhlja jemljejo kri (pri tem postopku gre za merjenje laktatov v krvi), najhuje pa je to, da se to lahko ponovi tudi deset- do petnajstkrat.
Do takšnih stvari imam poseben odnos in strahospoštovanje. Očitno je, da imam v zasebnem življenju veliko več strahov kot v ringu.

________________________________________________________________________________________________________________________

:: Boks kot rekreacija

Men's Health, april 2009

V sklopu sodelovanja z Men's Healthom sem v minulem mesecu s fanti, ki sestavljajo ekipo Men's Health izziva, opravil boksarski trening. Ko smo se srečali, sem dobil občutek, da so »kandidati« polni pričakovanja in negotovosti, saj si najbrž niso predstavljali, kako bo potekal trening.
Normalno, na »prvo žogo« boks zveni nekoliko agresivno, zato so fantje bržkone mislili, da bodo iz trening odšli s kakšnim udarcem po nosu … In prav zaradi tega sem vesel, da sem lahko boks predstavil nekoliko drugače – kot vsakdanjo, odlično rekreativno panogo, kjer se združujejo psihofizični elementi, obenem pa služi tudi kot dobra sprostitev in odtujitev od vsakdanjega stresa. Da ne govorim o tem, da »vadbeniki« pridobijo tudi veliko mero samozadovoljstva samozavesti.
In kako je potekal trening? Super, fantom sem na hitro pokazal nekaj osnovnih udarcev in takoj so videli, da je boks pravzaprav velika zabava, hkrati pa v sebi nosi tudi malce pozitivnega tekmovalnega naboja, zaradi česar je trening še bolj zanimiv.
V zadnjem času sem sicer dobil kar nekaj »ponudb« za individualne rekreativne treninge. Povpraševanja ne manjka, najbolj pa me veseli, da so bili doslej prav vsi, ki so se preizkusili v rekreativnem boksu, navdušeni nad to plemenito borilno veščino. Ob poplavi ponudbe ima boks zagotovo tudi konkurenčno prednost: gre za drugačen, nevsakdanji šport, ki radovedneže še bolj spodbudi k vadbi.
Že dolgo časa se zavzemam, da bi v Sloveniji boksu našel mesto, kot mu pripada v svetu. V ZDA je tako trening boksa že dolgo priljubljen način sprostitve. Zaradi tega načrtujem, da bo že septembra zaživel moj športni center, kjer bo lahko vsakdo našel nekaj primernega zase in svoje telo.
Za konec še nekaj besed o »tekmovalnem« boksu. Po dveh zaporednih odpovedih – hej, to se mi je zgodilo prvikrat v vsej karieri! – bom ob koncu aprila v nemškem Oberhausnu vendarle stopil v ring. Šlo bo, kot je bilo načrtovano tudi prej, za prehoden dvoboj v okviru prireditve Felixa Sturma, enega najbolj priljubljenih nemških boksarjev. Končno, ring in prave preizkušnje že močno pogrešam …

________________________________________________________________________________________________________________________

:: Mentalni del treninga

Men's Health, marec 2009

Pripravljam na obračun z poljskim boksarjem Slawomirjem Ziemlewiczom, ta čas pa so trening najbolj intenzivni. Saj veste, dober trening je najboljša garancija za uspeh. Zadnjič sem nekoliko več pisal o sklepnih pripravah na borbo (postopek zgubljanja kilogramov), tokrat pa se želim bolj osredotočiti na trening, kjer je potrebo vključevati več različnih elementov.
Osnova sta seveda ustrezna fizična pripravljenost in kondicija, ne smemo pa pozabiti mentalnega dela. Le-to še posebej pride do izraza ob večjih naporih, ko koncentracija začne pešati. Posebej zanimiv je postopek treniranja določenih elementov – udarcev, gibov itd. –, ki jih v procesu treninga intenzivno izvajaš, da jih lahko nato preneseš v dvoboj.
Sprva gredo stvari počasi: ponovitev je veliko, potrebnih je »nešteto« ur treninga. Na vrsti je nova stopnička – »sparing«, ko v sklopu treninga kombinacije in elemente, ki jih treniraš, skušaš prenesti v živo borbo. Ko v »sparingu« te elemente izvajaš 60- ali 70-odstotno, se lahko posvetiš novi kombinacijo. In spet od začetka, vse dokler nimaš pod streho, vse kar si treniral. Postopek je pravzaprav identičen, spreminjajo se le taktični detajli in elementi.
In ravno v malenkostih se skriva največja past. Morda se na videz niti ne opazi – boks pogosto deluje grobo –, a vsebuje izjemno veliko tehnično kombinacij, ki zahtevajo natančnost, pedantnost in nianse. Odločilnega pomena je lahko že en centimeter, denimo pri pravilni postavitvi. In ravno ta, mentalni del treninga, vzame največ energije. Poleg tega ne gre pozabiti na zunanje dejavnike in dnevno razpoloženje – včasih trening poteka brezhibno, spet drugič se zdi, kot da ničesar ne znam. Je pa zanimivo, da stvari iz ringa ne prinašam v zasebno življenje. Govorim recimo o ravnokar omenjeni natančnosti, pedantnosti. V zasebnem življenju delujem prej neorganizirano.
Sicer pa bodo delček tega procesa občutili tudi kandidati, ki se bodo z menoj srečali v Men's Health fitnes izzivu. Veselim se skupnega treninga, predvsem pa bom fantom skušal predstavim nekatere stvari, s katerimi se doslej še niso srečali. Le-te so v največji meri povezane s koordinacijo oziroma povezavo celotnega sistema telesa, ki temelji tako na fizičnem in mentalnem delu. Verjamem, da bo zanimivo in upam, da si bodo tudi v bodoče kdaj pa kdaj zaželeli trening boksa.
Še nekaj besed za konec. Po naravi sem odprt in komunikativen človek, zato me res veseli, da bom odslej s svojimi prijatelji, oboževalci in vsemi, ki me spremljajo, odslej komuniciral tudi prek spleta, saj imam po novem uradno spletno stran. Če se ne srečamo v živo, se gotovo najdemo na www.dejanzavec.com. Dobrodošli v mojem svetu!

________________________________________________________________________________________________________________________

 

:: Boj s kilogrami

Men's Health, februar 2009

 

Ob koncu februarja sem imel predviden dvoboj v Nemčiji, zadnjo preizkušnjo pred borbo za katerega od naslovov, toda vse se je obrnilo na glavo. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Med sklepnimi pripravami, približno dva tedna pred dvobojem, sem huje zbolel, zaradi česar sem moral odpovedati dvoboj. Dva meseca priprav sta šla dobesedno v nič.

Imunski sistem je opešal, izgubil sem preveč moči in energije, z borbo pa bi preveč tvegal, saj bi dal od sebe lahko le dvajset do trideset odstotkov, kar je vsekakor premalo. Kaj takega se mi je zgodilo prvič – upam, da tudi zadnjič! –, ob vsem skupaj pa sem pomislil na celoten proces priprav na borbo, kamor sodi tudi proces zgubljanja kilogramov, saj prav vsak boksar, razen »težkokategornikov«, v času priprav »lovi« težo, ki jo pripisuje določena kategorija.

Priprave na »boj« s kilogrami se začnejo že v prvi fazi pripravi, kjer je poudarek predvsem na fizični moči, s čimer krepimo imunski sistem in odpornost organizma. Vendar je to šele začetek, vse skupaj se v resnici začne približno mesec dni pred tehtanjem, ki je opravljeno kak dan, dva pred borbo. Takrat je boksar podvržen strogi dieti in načinu prehranjevanja. Iz jedilnika izločim vse maščobe, hrana pa je bolj ali manj enolična (meso in testenine). Najhujše je zadnjih pet dni, ko se začne fizično izčrpavanje in manipuliranje z vodo. Telo nekako dehidriram, da se čim lažje približam zahtevani teži (v moji kategoriji je omejitev 66,678 kilogramov).

Prav vsaka stvar, ki jo takrat zaužijem, gre na tehtnico, vse je načrtovano do zadnjega grama. A takšen proces začne človeka razjedati tudi psihično – bolj sem vzkipljiv in manj trden. Pri vsem skupaj ne smem pozabiti na trening in zadostno ohranjanje moči za dvoboj. V tem obdobju so treningi kratki, a intenzivni. Trajajo zgolj dvajset, petindvajset minut, v tem času pa iz sebe spraviš predvsem vodo, ne »kuriš« pa čiste mišične mase in dodatnih zalog, ki so nujni za dvoboj in normalno delovanje telesa.

Zanimivo je tudi obdobje med tehtanjem in začetkom dvoboja. Takoj po opravljenem tehtanju telo potrebuje predvsem tekočino, medtem ko hrane niti ne toliko. Tudi zato, ker se počasneje prebavlja, poleg tega pa se telo enostavno privadi na manjšo količino hrane. Zaradi tega je pri treba biti nadvse previden: priporočljive so denimo testenine, ki so lažje prebavljive, pa še te je dobro razporediti na več obrokov. Ne smem si privoščiti več kot sto ali dvesto gramov hrane na obrok, saj bi sicer lahko telo napačno odreagiralo.

Skratka, še preden grem v ring, že opravim prvi dvoboj, in sicer s kilogrami, ki prav tako zahteva psihološko stabilnost in fizično pripravljenost.

________________________________________________________________________________________________________________________

 

:: Nasvidenje, Don King

Men's Health, januar 2009

V zadnjih letih je boks doživel marsikatero preobrazbo. Po odhodu nekaterih markantnih borcev v težki kategoriji, je zazijala praznina, saj enostavno ni bilo prepoznavnega boksarja, ki bi v eni osebi združeval tako naravno inteligentnost, eleganco, v ringu pa surovost in moč. Da, že res, da sta brata Kličko najboljši približek tega, a znotraj ringa nimata brutalnosti, zaradi katere bi bila še večji magnet.
Kakorkoli, nedavna vrnitev Holyfielda je spomnila na stare čase, čeprav je verjetno bolj kratkoročnejše narave, kar je za njegovih 46. let nekaj normalnega. Z zanimanjem sem spremljal njegov obračun z Valujevim, kjer je bil veliko prepričljivejši, čeprav je bilo pravega boksa malo manj. Če bi se ista nasprotnika pomerila pred desetletjem, bi se borba končala povsem drugače … v prid Holyfielda, seveda!
Se je pa spet pokazalo, kdo je najbolj šibek člen boksa – sodniki, ki so prisodili zmago Valujevu, čeprav bi si jo po mojem mnenju brez dvoma zaslužil ameriški veteran. Prav zanimivo je, da s(m)o vsi, razen mož v belem, videli, kdo je boljši …
Ko smo ravno pri »come backih«: veliko je govora tudi o vrnitvi Lennoxa Lewisa, pozitivne ikona boksa, ki se bo morda pomeril z Vitalijem Kličkom, ki se je prav tako nedavno vrnil iz »pokoja«. Vendarle sam bolj zagovarjam stališče, da če se enkrat posloviš, se posloviš za vedno. A boks je velik posel, visoki, stomilijonski zneski pa hitro premamijo marsikoga.
Še nekaj besed o moji, velterski kategoriji, od katere se je pri 31. letih poslovil veliki Floyd Mayweather Jr., ki je dobil vseh 39 dvobojev v profesionalni karieri in osvojil številne »titule« najboljšega na svetu. Zanj lahko rečem, da je bil edini pismen boksar, kar se tiče boksarske šole – prakticiral je veliko očem nevidnih elementov in gotovo ni naključno, da je zmagoval v drugem delu dvobojev. Vedno je znal čakati, utrujati nasprotnika, nato pa »pičiti« v pravem trenutku. Izvrsten borec!
Njegov »score« je še toliko bolj neverjeten zato, ker velterska kategorija velja za najbolj »prepihano«, saj se prvaki in šampionski pasovi najhitreje menjajo, kar dokazuje tudi statistika.
Kje sem v svetovnem merilu sam? Težko rečem, sem pa zelo vesel, da se moje ime pojavlja med veltersko elito, med dvajseterico najboljših svetovnih boksarjev. Pomembno je, da dobim priložnost za naslov svetovnega prvaka in takrat bom našel pravi odgovor.
Ob koncu lanskega leta se je zgodilo še nekaj pomembnega. Končal sem sodelovanje s slovitim Donom Kingom, brez pomisleka sem podpisal pogodbo z nemškim SES, kamor sem bil zadnji dve leti posojen, zdaj pa sem spet v njihovi stoodstotni »lasti«. Kljub slovesu od Kinga se utegne zgoditi, da bomo v prihodnje še sodelovali. Sedanji manager se namreč pogaja za borbo za naslov svetovnega prvaka po verziji WBA z Ukrajincem Jurijem Nužnenkom. Če bo do nje prišlo, bo svoj interes gotovo našel tudi Don King, ki takšnih priložnosti ne zamuja …

________________________________________________________________________________________________________________________  

 

:: Ničkolikokrat so me že vprašali, zakaj ravno boks

Men's Health, december 2008

In prav tolikokrat sem brez kančka obžalovanja odgovoril, da zato, ker je boks nekaj edinstvenega. Čeprav se morda sliši že obrabljeno, je zame to resnično plemenita borilna veščina, kjer ne gre za željo po uničenju nasprotnika, ampak za željo po zmagi nad njim. Ne gre za izkazovanje surovosti in agresivnosti, ampak za izražanje moči in vzdržljivosti. Ne gre za slepo udarjanje, ampak za igro inteligence; tehtanje, kateri borec bo iznajdljivejši, hitrejši in preciznejši; odločanje, kdaj napadati in kako se braniti; vedno zapustiti ring z dvignjeno glavo. In prav to je lahko za marsikoga najtežje. Zame ni.
Čeprav je glede na izid moje zadnje borbe, v kateri sem se potegoval za naslov evropskega prvaka marsikdo pričakoval, da je to začetek konca moje kariere, lahko tovrstna pričakovanja mirno zrušim. Zame je to šele začetek vrhunca kariere, ko ne bo več mogoče ničesar prepuščati naključju, prav gotovo pa tudi ne več prepuščati odločitev višjim silam, ampak narediti vse za to, da končno črto potegnem sam. Iz zadnje borbe sem se veliko naučil, najbolj pa me veseli, da mi je dala še dodaten zagon in motivacijo, saj je to nujno potrebno za doseganje najvišjih ciljev.
Takoj po razglasitvi rezultatov točkovanja sodnikov in razglasitvi zmagovalca borbe priznam, da mi ni bilo lahko. Pred očmi se mi je na hitro zvrtel film o tem, kaj vse je bilo potrebno storiti do tistega trenutka in kaj mi je bilo v trenutku odvzeto. Ker sem med borbo vedel, da jo nadzorujem, me je sodniška odločitev resnično presenetila. Sam se še vedno vidim kot zmagovalec te borbe in številni klici velikih boksarskih strokovnjakov iz Evrope in celo Amerike so mi to potrdili. Zato sedaj, ko se je evforija okrog te borbe že polegla in sem celotno dogajanje že dodobra prespal, verjamem, da  je tako pač moralo biti. Zaradi Poljske, zaradi korupcije, zaradi zakulisnih iger? Ne. Zaradi preizkusa, ali resnično znam vedno zapustiti ring z dvignjeno glavo. Znam.

________________________________________________________________________________________________________________________

 
:: Domača publika je kot čarobni napoj

Šport, julij 2008

 

Za mano je! Borba za ubranitev medcelinskega naslova po verziji IBF. Občutki in misli, povezani z dvobojem, mi kar niso dale miru. Imel sem nešteto vprašanj, skrbi in pomislekov. V prvi vrsti sem razmišljal o zmagi. Po drugi strani sem imel strah pred poškodbo. Prav tako mi je bilo jasno, da bi s porazom lahko zapravil priložnost, ki se mi je ponudila – obračun za naslov evropskega prvaka. Najslajša stvar, ki me je dobesedno napajala z energijo, pa je bila misel na publiko; najboljšo, zvesto, zlato, mojo publiko!   

Čeprav je od borbe z Marcom Catikkasom minilo že nekaj časa, se mi v glavi še danes vrti film dvoboja. Še vedno slišim vzklike publike, njihove želje po knock outu … Pravzaprav je neverjetno, da tudi med borbo na trenutke slišim, kako se ljudje med seboj pogovarjajo, komentirajo posamezne udarce. Med obilico glasovi in hrupa pa se vedno skušam osredotočiti na trenerjeva navodila, čeprav priznam, da je res lepo slišati lepe želje gledalcev, ki v ring prihajajo iz vseh koncev dvorane. Na nek način jih skušam uresničiti in publiki vrniti hvaležnost za vzdušje, ki je zame kot čarobni napoj in mi daje dodatno moč.  

Pričakoval sem težak dvoboj, saj je Catikkas izkušen borec s posebnimi kvalitetami. Izkazal se je za zelo čvrstega tekmeca, ostal je na nogah vse do konca, kar je zelo plemenito. Moram reči, da je bil Catikkas nasploh eden bolj čistih in »fair« borcev, s katerimi sem doslej stopil v ring.

Ljudje me večkrat z zanimanjem sprašujejo o etičnih načelih boksa. Hej, kako je mogoče, da najprej boksata na vso moč, le nekaj sekund zatem ali po koncu dvoboja, pa si sežeta v roko ali objem? Odgovor je v resnici zelo preprost! Smo profesionalci, naša dejavnost pa je boks. Svojo dejavnost opravljamo nadvse resno in profesionalno. Verjemite, med dvobojem se nikakor ne »šparamo«, a vseskozi ohranjamo medsebojno spoštovanje. Lahko gre le za bežen pozdrav ali mimiko. Dovolj je le majhna gesta, da si izkažemo spoštovanje. 

Kot sem dejal že v uvodu, (končno) se mi je ponudila priložnost, o kateri sem sanjal od začetka športne poti – boj za naslov evropskega prvaka, ki se bo predvidoma zgodil septembra. Vesel sem, da se mi je ponudila takšna priložnost in obljubljam vam, da bom naredil vse, da ga osvojim. V veliko čast mi je, da se bom boril za ta laskavi naslov. Trudimo se, da bi bila borba v Sloveniji, a za zdaj tega še ne morem trditi, čeprav bi si to nadvse želel, saj je nastopati pred domačo publiko veliko slajše in lažje.

________________________________________________________________________________________________________________________

 
:: V pričakovanju prve runde

Šport, junij 2008

 

Pa se spet dogaja. Najprej Miss športa Slovenije, nato pa … hm, kar lepo po vrsti. Doletela me je čast, da sem sodeloval v žiriji za izbor Miss športa. Pravzaprav so me prireditelji v žirijo vabili že zadnjih nekaj let, a kot zakleto se je vedno kje zalomilo, tako da se prireditve nisem mogel udeležiti. Tokrat je bilo na srečo drugače. Poleg mene so »žirirali« še nekateri drugi športniki, med drugim tudi Jolanda Čeplak, ki sem jo prvič srečal. Moram reči, da je Joli prav prijetna, sproščena in naravna. Tudi sicer je bilo vzdušje prijetno, organizacija pa na visoki ravni. No, razlog, zaradi katerega smo se zbrali, je bil izbor najlepše, in mislim, da smo se odločili kar pravilno.   

To pa še ni vse. Dogaja se tudi drugje. V teku so namreč priprave na velik boksarski spektakel v Sloveniji. Pred nekaj dnevi sem dobil potrjeno, da bo 15. junija moj naslednji dvoboj, šestindvajseti zapored. Boril se bom za naslov, ki sem ga leta 2006 že enkrat osvojil in spada med najelitnejše na svetu – naslov medcelinskega prvaka v velterski kategoriji po verziji IBF. Tokrat si ga bom poskušal znova priboriti, a se zavedam, da naloga ne bo lahka. V nasprotnem kotu bo namreč stal Marco Cattikas, ki ima v boksu gotovo enake ambicije kot jaz, predvsem glede na dejstvo, da še nobene borbe ni izgubil. Torej tudi njegovemu »timu«, z menedžerjem na čelu, ni v interesu, da se zgolj bori, ne glede na izid borbe. In da bo imela ta borba še poseben sijaj, se bo (zame) zgodila doma. V Mariboru.

Pravzaprav so pogovori o tem dogodku potekali že dlje časa, vendar se je, tako kot vedno do sedaj, zataknilo pri denarju. Želje in pričakovanja so eno, dejansko stanje pa nekaj čisto drugega. In dejansko stanje ni v ponos dejstvu, da  bo šlo (spet) za vrhunsko prireditev na najvišji ravni, ki se po kakovosti vsebine in organizaciji lahko kosa z najprestižnejšimi športnimi dogodki. Polna dvorana Tabor, evforično vzdušje, prisotnost številnih medijev, uglednežev iz sveta politike in zabave ter nenazadnje prikazana plemenita borilna veščina na najvišji ravni. Pa vendar, ko gledam, koliko težav imajo s finančno konstrukcijo organizatorji prireditve, me kar zmrazi.

Povedati moram še nekaj zanimivega. Prvič v petnajstletni boksarski karieri bom dobil sponzorja, bolje rečeno partnerja, ki se bo v mojo zgodbo zares aktivno vključil, sam pa bo v svoje marketinške akcije vključil mojo podobo. Veseli me, da ima posluh za nevsakdanje zgodbe, še posebej ker podjetje prihaja iz farmacevtske panoge, doslej pa v športno sponzorstvo ni bilo posebej vpleteno.

Čas je za prvo rundo …

________________________________________________________________________________________________________________________ 

:: Poškodba, skrbi in neprespane noči

Šport, maj 2008

 

Bil je čisto običajen dan. Tak, kot vedno. Sončni žarki so že ubirali svojo pot skozi žaluzije in naznanjali začetek novega jutra. Najbrž so nas želeli prebuditi, z namenom, da ne bi zamudili čarobne igre narave. Žena Nataša in hčerkica Ivona sta še sladko spali in se nista pustili motiti. Pogledal sem na uro. Bilo je ob sedmih. Ivona še nič ni klicala, torej je bila še v svetu sanj v svoji sobi. Običajno se namreč za nekaj minut prebudi prav okrog sedme ure in pokliče atija ali mamico, da jo prideva iskat. Odneseva jo v spalnico in se vsi trije še kakšno urico »crkljamo« skupaj. To jutro pa je bilo vse tiho in mirno. Torej je  noč imela svojo moč, ki je še kar trajala.. Na videz vse tako idilično, a kaj, ko jaz že skoraj celo noč ne spim. Navidezno čarobno jutro je tokrat pri meni brez pomena. To noč (in že nekaj prejšnjih noči ter dni) ne spim zaradi resnično hudih bolečin v hrbtenici. Zavedam se, da je moj prag bolečine sicer zelo visok in prav zaradi tega sem toliko bolj zaskrbljen. Ne spomnim se, da bi me že kdaj kaj tako bolelo, da ne bi mogel spati ali pa denimo sede pojesti kosila.

Glede na to, da je boks tako kot bržkone vsak vrhunski šport, močno prepleten z zakulisnim lobiranjem in številnimi pogojevanji, v slogu »če ne moreš boksati ti, bo pa nekdo drug« ali »če boš predolgo miroval, pa četudi zaradi poškodbe, bo namesto tebe dobil priložnost nekdo drug« in podobno, so se mi po glavi prepletale že prav temne misli. Vedel sem, da s takimi bolečinami ne morem in ne smem trenirati naprej in da moram poiskati zdravniško, specialistično pomoč. Najbrž gre za resno poškodbo? Ali napovedana borba za april skoraj gotovo odpade? Postavljal sem si tisoče vprašanj, na katere takrat nisem poznal odgovora. Za kako hudo poškodbo hrbta gre? Kako dolgo ne bom mogel in smel trenirati? Kaj to pomeni za mojo kariero?

Iz pesimističnega razpoloženja me je tako kot vedno v trenutku uspela potegniti Ivona, ki se je končno prebudila. Kot vsako jutro je najprej pobožala mamičin trebuh in zaželela dobro jutro še nerojeni sestrici, ki smo jo že vsak trenutek pričakovali na ta svet. Ko sem opazoval Ivonino nežnost in brezmejno ljubezen, ki kar žari iz njenih oči, sem se zopet zavedel, tako kot že nešteto krat doslej,  da sem v resnici najsrečnejši človek na svetu. Ivona nič ne pričakuje in ničesar ne pogojuje. Ob takih trenutkih celo hrbtenica neha boleti.

Štiri tedne kasneje. Spet se obeta čudovit dan in jutro je zopet čarobno. Ko tokrat pogledam na uro (bilo je ob sedmih), se zavem, da sem se šele zdaj prvič prebudil. Torej mi je spet uspelo prespati celo noč, brez ene same bolečine v hrbtenici. Še vedno ne morem verjeti, da sem po opravljenih terapijah pri Sašu Vogrinu sedaj kot prerojen. Poškodba je bila tako huda, da se lahko zahvalim zgolj svoji mišični konstrukciji, da je moje telo še edina držala pokonci, sem poslušal ves čas terapij. Očitno pa me je spet varovala tudi neka višja sila, saj mi je bilo jasno povedano, da v kolikor bi opravil le še en trening, preden bi se šel zdravit, bi se moja hrbtenica milo rečeno sesula. Kakšne misli bi se mi takrat podile po glavi, mi najbrž ni treba posebej govoriti.

Sedaj spet nemoteno treniram in se pripravljam na nov dvoboj, ki bo najverjetneje junija. Še vedno sem včasih presenečen, da si lahko brez bolečin zavežem vezalke na copatih ali dvignem v naročje Ivono. Zopet znam občudovati lepoto juter, ki so od 30. marca še lepša. Takrat smo namreč dobili Tijo, ki se je odločila, da bo kar nedeljski otrok. Pravijo, da so to otroci, rojeni pod srečno zvezdo.

________________________________________________________________________________________________________________________